V znanosti in umetnosti se vedno pojavita dve nasprotji. Po B. Groysu je glavna razlika med umetnostjo in teoreti\u010dno znanostjo v tem, da je znanost \u017eelela narediti podobe realnosti \u010dim bolj jasne in o\u010ditne, da bi lahko na podlagi teh podob presojala resni\u010dnost. Po drugi strani pa je umetnost vzela materialnost, pomanjkanje jasnosti in s tem nezmo\u017enost teh podob, da bi predstavljale resni\u010dnost. Zato umetnost kot predmet refleksije potegne dejanje oblikovanja podob onkraj vpra\u0161anja, kako lahko te podobe reproducirajo realnost. Zato umetnost, ko uporablja iste podobe kot znanost, to po\u010dne s kriti\u010dnim in dekonstruktivnim pojmom.<\/p>
\u010ce uporabimo jasno znanstveno logiko, lahko povezavo med znanostjo in umetnostjo opi\u0161emo s tremi razli\u010dnimi pojmi.<\/p>
Znanost<\/p>
Za znanost predpostavljamo, da je gledalec ali znanstvenik tisti, ki je distanciran od sistema opazovanja. Njegov pogled ne sme vplivati \u200b\u200bna sistem ali njegovo delovanje. Zakoni, ki urejajo objekte opazovanja (organizme), niso pod vplivom njegovih pogledov.<\/p>
Vsak sistem, vklju\u010dno z znanostjo, ima svojo kodo, ki mu omogo\u010da obstoj kot telo, da lahko objekt opazovanja postane materialen in viden. Poznavanje sistema in kode omogo\u010da komunikacijo. Obi\u010dajno znanost dojemamo kot objektivno disciplino, kar pomeni, da naj bi bilo tisto, kar se meri v na\u010drtovanem poskusu, ponovljivo, ob predpostavki standardiziranih pogojev, ki so prav tako ponovljivi. Merjenje, ki temelji na instrumentih, je eden od temeljev, ki opredeljujejo znanost kot objektivno disciplino. Je kot nekak\u0161en posrednik, ki sega v neznano in potegne entiteto opazovanja v obstoj \u2013 definira njen \u010das in prostor. Po drugi strani pa Boltzmann trdi, da je merjenje reprezentacija. Reprezentacija v glavnem ni mimesis, temve\u010d locira cilj v teoreti\u010dno dolo\u010den logi\u010dni prostor. Toda ta \u010das in prostor sta kodirana diskretno, ne neprekinjeno in sta vezana tudi na obmo\u010dje merjenja. Medij ali instrument merjenja dolo\u010da, kako se ta entiteta prikazuje v svetu. Hkrati s to umestitvijo predmeta v realnost naredimo tudi napako, ki se ka\u017ee kot absolutna ali relativna napaka. Ta napaka je posledica prej omenjene razpoke v realnosti, ki jo Feierabendova znanost premosti, ali napake, ki jo naredimo, ko posku\u0161amo izmeriti nedolo\u010deno in neskon\u010dno ter ga prikazati z omejenimi sredstvi.
To, da lahko naravo predstavimo skozi o\u010di \u0161tevil, je na\u010din kodiranja, ki na nek na\u010din omogo\u010da obstoj in sistem, ki omogo\u010da prikaz te nedolo\u010denosti, hkrati pa izbri\u0161e povezave in onemogo\u010di zavedanje te nedolo\u010denosti oziroma bolje re\u010deno, da neskon\u010dnosti ni mogo\u010de izmeriti in v tej to\u010dki tudi ni mogo\u010de izpeljati. Ostanki zavedanja te razpoke so \u0161e vedno vidni v na\u010dinu kodiranja procesov. Obi\u010dajno ima vsak sistem svojo oznako (funkcijo), ki ka\u017ee, kaj se z njim zgodi, ko merjene vrednosti prestopijo vse meje. Z drugimi besedami povedano, lahko re\u010demo, da je meja linearnega procesa neskon\u010dnost. Iz tega lahko sklepamo, da se tudi delne vrednosti pribli\u017eujejo neskon\u010dnosti, vendar je nikoli ne morejo dose\u010di. Ko pa resni\u010dno izvajamo kateri koli proces, dolo\u010dimo za\u010detek in konec procesa. V znanstvenem jeziku lahko re\u010demo merilno obmo\u010dje, kjer se proces lahko utele\u0161a, in prostor \u2013 lahko re\u010demo ekolo\u0161ka ni\u0161a \u2013 kjer ima njegov obstoj smisel in v katerem lahko preverimo predpostavljeno delovno hipotezo. \u010ce se bolj osredoto\u010dimo na mikrobiolo\u0161ke znanosti, se lahko vpra\u0161amo, kaj naredimo z izolacijo organizma od njegovega okolja.
n? V umetnosti so si za tovrstno intervencijo oziroma bolje re\u010deno opis oddaljenosti od \u017eivljenja izposodili izraz \u00bbin vitro\u00ab. S tovrstno intervencijo na nek na\u010din prekinemo povezavo z \u017eivljenjem in neskon\u010dnostjo. V umetno konstruiranem prostoru je izmerjena entiteta nekako zamrznjena in ustavljena, hkrati pa jo ohranjamo pri \u017eivljenju, dokler meritev ni opravljena.<\/p>
C. Woese pa trdi, da je molekularna biologija napa\u010dna, ker temelji na Newtonovem pogledu na svet, ki ima popolnoma redukcionisti\u010dno perspektivo.<\/p>
Z drugimi besedami, vse stvari je mogo\u010de razlo\u017eiti kot vsoto razli\u010dnih delov, kar pomeni, da jih lahko sklepamo vnaprej. V tem Newtonovem svetu biologija postane le ena od disciplin fizike, postane preu\u010devanje strojev, izdelanih iz sestavljenih delov, in interakcij med njimi. Toda kot trdi Woese, je intuitivno jasno, da bistvo biologije ni v stvareh, kakr\u0161ne so, temve\u010d v tak\u0161nih, kot nastanejo. Ne gre za preu\u010devanje bivanja, temve\u010d za nastajanje. Disciplina, katere perspektiva le\u017ei v fiziki 19. stoletja, je sama po sebi nesposobna obravnavati probleme nelinearnega sveta, ki je neredukcionisti\u010den, nedeterministi\u010den in se igra v poljih in nastajajo\u010dih zna\u010dilnostih, ne pa kot stati\u010dni svet z deli in linearnimi povezavami med njimi.<\/p>
Znanost nam ne more omogo\u010diti so\u010dasnosti pogleda in o\u017eivljanja. Hkrati z napredkom biotehnologije smo za\u010deli spreminjati tudi lastno snov, ne le svet okoli nas. Tega ni mogo\u010de odra\u017eati s predpostavko objektivne oddaljenosti od sveta, \u0161e posebej, \u010de smo opazovani pojav mi sami. Zato je nujno, da pride do razkola v pogledu, saj je ta objekt tudi gledalec oziroma znanstvenik sam.<\/p>
Umetnost
Kot pi\u0161e T. Jazbec, so tudi renesan\u010dni umetniki, kot sta Brunelleschi in Massacio, uporabljali znanstvena sredstva iz geometrije z uporabo linearne perspektive in razli\u010dnih opti\u010dnih sredstev, kot sta camera lucida in camera obscura. Umetnost in znanost sta bili v razli\u010dnih obdobjih zgodovine tesno povezani. V sodobni umetnosti je tehnologija prisotna do te mere, da se postavlja vpra\u0161anje o vlogi umetnika in vlogi umetnosti.<\/p>
Dana\u0161nje umetni\u0161ke prakse so po P. Tratniku interdisciplinarne ali transdisciplinarne. Sodobne umetni\u0161ke prakse niso vezane na ustvarjanje artefakta, zato je te\u017eko govoriti o artefaktu kot estetskem objektu.
Sodobna umetnost je bolj podobna odprtemu umetni\u0161kemu delu, kjer lahko gledalec sodeluje. Najbolj prisotno umetni\u0161ko delo danes je v obliki instalacije, ki je na\u010din, kako se umetnost prikazuje v prostoru. Pogosto uporablja skulpturo, slike, videoposnetke, zvok, svetlobo in elektroniko. Namesto rezultata dobimo delo v procesu, to je na\u010din diskurza ali eksperimenta z dolo\u010deno stopnjo nepredvidljivosti.
Spremeni se tudi vloga gledalca, saj iz pasivnega opazovalca postane aktivni udele\u017eenec in lahko pride in soustvari umetni\u0161ko delo. V skladu s tem je tudi uporaba in razumevanje medijev: jezika, orodij in slik\/fotografij. M. A. K. Halliday je za jezik znanosti \u2013 in jezik na splo\u0161no \u2013 trdil, da ne odra\u017ea \u010dlove\u0161ke izku\u0161nje, temve\u010d jo interpretira ali konstruira. B. Sajovic trdi, da potrebujemo ve\u010d slovnic, ve\u010d jezikov, s katerimi bi oblikovali teorijo izku\u0161enj. Od slovnice ve\u010dnega spreminjanja do ne\u010desa, kar je lahko bolj dolo\u010deno. Isti pojav lahko obravnavamo na dva dopolnjujo\u010da se na\u010dina. Stav\u010dni slog je slog vsakdanjega diskurza, je slovni\u010dno raznolik in osvetljuje predvsem procese in povezave med njimi. Samostalni\u0161ki slog je slog znanosti, ki osvetljuje predvsem strukture in povezave med njihovimi deli.<\/p>
\u010ce se bolj osredoto\u010dimo na tehnologijo in tehnolo\u0161ka sredstva, P. Missomelius trdi, da je \u010dlove\u0161ko zaznavanje vedno vplivalo z opti\u010dnimi tehnikami. Tudi A. Erjavec trdi, da je na\u0161e zaznavanje realnosti vedno konstrukt, ki je v tej realnosti bolje ali slab\u0161e utemeljen. \u010ce dodamo \u0161e slike, T. Kuhn trdi, da razli\u010dni poskusi dokazujejo, da se zaznana oblika ali barva spreminja glede na predhodno vajo in izku\u0161nje eksperimentalnih subjektov.
Iz tega sklepa, da je paradigma v znanosti predpogoj zaznavanja, kar je mogo\u010de prenesti tudi na umetnost. Kar vidimo, je dolo\u010deno s tem, kar gledamo, in s tem, kar so nas nau\u010dile videti na\u0161e prej\u0161nje vizualne in konceptualne izku\u0161nje.<\/p>
Povezava
Za konec lahko pridemo do mesta in razkola, ki smo ga omenili na za\u010detku, in posku\u0161amo odgovoriti, na kak\u0161ni podlagi lahko pove\u017eemo umetnost in znanost. Znanost se na tem mestu odcepi od sebe in je videti, kot da ji ne pripada ali, kot pravi Feyerabend, je vanjo vtkana, saj naj bi obstajala pred njo (npr. nespremenljivi zakoni narave), medtem ko umetnost stoji na njej in jo te\u017eko odra\u017ea.
\u010din\u010dimo nanj. S tem, kar ga pokriva, ga tudi poka\u017eemo.<\/p>
Kaj se zgodi, ko gledalca ali del njegovega telesa postavimo na mesto predmeta in ga vklju\u010dimo v proces, ki ga lahko vidimo v biotehnolo\u0161kih znanostih in sodobni raziskovalni umetnosti, ki so z njim povezane. Da \u017eivo telo ali njegovi deli lahko ostanejo \u017eivi, \u200b\u200blahko nadomestijo predmet. Kaj se zgodi, ko \u017eivo telo ali del njega, ohranjen kot \u017eiv, lahko nadomesti predmet?
V minimalizmu je bil predmet postavljen v razstavni prostor in prepu\u0161\u010den obdelavi (razpadu, uni\u010denju) oziroma druga\u010de povedano, prepu\u0161\u010den pogledu, zdaj pa je telo postavljeno na mesto predmeta in je vidno, a hkrati je vidno. Situacija je podobna kot pri Velasquezovi sliki Las meninas, kjer je ta paradoks naslikan. Slikar sedi za platnom in nas gleda. Na sliki lahko vidimo ogledalo, kjer sta portretirana kralj in kraljica, vendar sta zunaj slike. Mesto kralja in kraljice je tudi na\u0161e mesto, ker gledamo in smo gledani. Slika je sestavljena iz dveh razli\u010dnih pogledov \u2013 eden je pogled linearne perspektive, kjer svet gledamo skozi ravnino \u2013 Albertinov pogled (D\u00fcrrerjev umetnik upodablja dejanje), nato pa umetnik upodablja svet po pravilu linearne perspektive. Vidimo lahko izginjajo\u010do to\u010dko, kjer kraljevi slu\u017eabnik izstopa skozi vrata. Drugi pogled je bolj opisen in opisuje svet tak\u0161en, kot je, in ne potrebuje posredovanja umetnika. Umetnik prvega pogleda pravi, da vidim svet, umetnik drugega pogleda pravi, da je svet viden\/svet je gledan. Na sliki se oba pogleda zdru\u017eita, kot se to zgodi v nekaterih umetni\u0161kih delih 20. stoletja. Ko se vrnemo k minimalizmu ali procesni umetnosti, ki se pojavlja danes, vidimo podobne te\u017eave. Potrebujemo oba pogleda, sicer gledal\u010dev polo\u017eaj ni ve\u010d nevtralen; on je povle\u010den v proces in enako se zgodi z znanstvenikom. \u010ce sveta ne vidimo objektivno, ampak kot da smo vanj potopljeni, se to poka\u017ee \u0161e prej. Telo zapusti belo kocko (koncept galerije, ki so se mu mnogi umetniki v 90. letih \u017eeleli izogniti) in gre ven v svet, v \u017eivljenje, hkrati pa gledalec\/znanstvenik vstopi in je znotraj (bele kocke ali laboratorija). Da bi se to lahko zgodilo, potrebujemo prosojnost ali prepletenost, ki omogo\u010da prehod in pogled.
Zgoraj omenjene te\u017eave je mogo\u010de re\u0161iti tako, da se objekt in subjekt zdru\u017eita. Sovpadata drug v drugem, sta zunaj\/znotraj, sta stati\u010dna in sta tudi vklju\u010dena v proces. Eno umetni\u0161ko delo, ki ka\u017ee podobno povezavo subjektivnega\/objektivnega, je Duchampovo delo Tri standardne zaustavitve. Vzel je en meter, kot je bil opisan v Parizu leta 1889, kot dolo\u010den objektivni standard. Nato je vzel tri metrske niti in jih pustil pasti na tla. Nato je vzel svin\u010dnik in ozna\u010dil polo\u017eaj ukrivljene \u010drte, ki je padla na tla. Nato je zdru\u017eil objektivno linearno \u010drto in tri niti \u2013 vsako v druga\u010dnem polo\u017eaju na tleh (kot jih je poimenoval \u2013 moje naklju\u010dje). Vzel je na\u010din, kako znanost izvaja poskus, in ga ponovil. Nato je izrezljal tri lesene plo\u0161\u010de z eno stranjo zaobljeno in drugo linearno ter jih polo\u017eil v \u0161katlo. To delo je \u0161e vedno predstavljeno kot stati\u010den objekt, vendar je na\u010din, kako je bilo narejeno, proces. \u010ce gremo dlje, moramo predpostaviti, da je telo hkrati \u017eivo\/mrtvo. To nas spominja na Schr\u00f6dingerjev miselni eksperiment v kvantni fiziki, kjer je ma\u010dka zaprta v \u010drni \u0161katli. Domneva se, da je hkrati mrtva in \u017eiva, dokler ne ustavimo procesa in pogledamo ter popravimo nedolo\u010deno stanje. Poskus je bil postavljen tako, da sta mo\u017eni dve stanji:<\/p>
Zgoraj omenjeni problemi so bili omenjeni na sliki Las Meninas Diega Velasqueza. Obstaja mesto, kjer telo \u2013 s
Subjekt in gledalec se zdru\u017eita \u2013 nekak\u0161na slepa pega sistema, kjer ni signala, ni prenosa. Gre za prazno stanje, ki je izmuzljivo in nedolo\u010deno, a hkrati pride do pre\u010dkanja enega \u2013 drugega, objekta in subjekta. Kjer je mo\u017enost spreminjanja identitet, sobivanja bivanja objekta ali subjekta, ki je fiksiran v \u010dasu in hkrati vstopa v proces. Prav tako kraj, kjer meja med belo kocko in zunanjostjo oziroma laboratorijem (in vitro) ali naravo ni trdno dolo\u010dena.
Iz tega sledi vpra\u0161anje v umetnosti, tako kot v znanosti, kako lahko poka\u017eemo to so\u010dasnost in prepletenost, \u010de jo lahko poka\u017eemo le skozi razcep. O\u010ditno je, da se mora povezava umetnosti in znanosti ukvarjati s pogledom in kontekstom, v katerem je slika prikazana, kar je mogo\u010de prikazati s praznim prostorom, ki je za njo. Sklepamo lahko z odprtim vpra\u0161anjem, kako nekaj nastane. Ali pa stvarjenje izvira od Boga (problem ikonoklazma, ali je Boga mogo\u010de prikazati ali ne, kar vodi do zahodne umetnosti (razvoj \u0161tevilnih razli\u010dnih slogov od romanike, gotike, renesanse, baroka \u2026 in ogromna raznolikost -izmov v umetnosti 20. stoletja in vzhodne umetnosti (subjekt ni dovoljen \u2013 slikarji ikon) in tretje veje islama (kjer v sinagogah vidimo le vzorce) ali pa stvarjenje izvira iz ni\u010desar (Malevi\u010d, \u010drni kvadrat na belem kvadratu).<\/p>
LITERATURA:
Bas C. Van Fraasen: Znanstvena reprezentacija: paradoksi perspektive, Oxford University press (2008)
GROYS B. (2004) Od umetni\u0161kega dela k umetni\u0161kemu dokumentu (od umetni\u0161kega dela do umetni\u0161ke dokumentacije), Likovne besede\/Artwords 67\u201368, str. 40\u201346
ERJAVEC A. (1996) K podobi, Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije
(Zbirka umetnost in kultura; \u0161t. 120)
MISSOMELIUS P. (2006) Visualisierungstechniken: die medial vermittelte Sicht auf die Welt in Kunst und Wissenschaft. Wahrnehmungskonfigurationen von der Zentralperspektive zur Rastertunnelmikroskopie”. V: A. Nordmann, J. Schummer, A. Schwarz (Hg.): Nanotechnologie im Kontext: Philosophische, ethische und gesellschaftliche Perspektiven, Berlin: Akademische Verlagsgesellschaft
SAJOVIC T. (2007) Potrebujemo ve\u010d jezikov, s katerimi bi oblikovali teorijo izku\u0161enj (paradoksnost kvantnega sveta in jezika), Delo; 20.2.2007, str. 20.
TRATNIK P. (2005) Odmor 2.3 Spremljevalna publikacija k festivalu odmor 2.3, Ljubljana: Zavod K6\/4
Woese1C.R. in Goldenfeld N. Kako je mikrobni svet re\u0161il evolucijo pred Scilo molekularne biologije in karibdo sodobne sinteze, MICROBIOLOGY AND MOLECULAR BIOLOGY REVIEWS, marec 2009, str. 14\u201321<\/p>
SCIENCE AND ART<\/p>
In science and art there are always two opposites that appear. After B. Groys the main difference between art and theoretic science is that science wanted to make the images of reality as clear and obvious, so that it can judge reality based on these images. On the other hand, art took materiality, the lack of clearness and with that the impossibility of these images to represent reality. That is why art as a subject of reflection takes the act of forming the images beyond the question how these images can reproduce reality. That is why art when using the same images than science this makes with critical and deconstructive notion. <\/p>
If we use clear scientific logic we can describe the connection between science and art with three different notions. <\/p>
Science<\/strong> <\/strong><\/strong><\/p> For science we assume that it is the viewer or the scientist who is the one who is distanced from the system of observation. His vision should not affect the system or his operation. The laws that govern the the objects of observation (organisms) are not affected by his views. <\/p> Every system including science has its own code, which enables him to exist with the as a body, that it can make the object of observation material and seen. The knowledge of the system and the code enable communication. Usually, we perceive science as an objective discipline which means what is measured in a planned experiment is supposed to be repeatable, assuming standardized conditions that are also repeatable. The measurement which is based on instruments is one of the foundations, which define science as an objective discipline. Is like some intermediary, which reaches into the unknown and drags the entity of the observation into existence \u2013 it defines its time and space. On the other hand, Boltzmann claims that measurement is a representation. Representation mainly isn\u00a2t mimesis, it locates the target into theoretically set logical space. But this time and space are coded discretely, not continuously and are also bound with the measurement area. The medium or the instrument of measurement determines how this entity is shown in the world. At the same time with this placement of the object into reality we also make a mistake which is shown as absolute or relative mistake. This mistake is a consequence the forementioned crack in the reality which after Feierabend science bridges or the mistake that is made when we try to measure the undetermined and infinite and show it with limited means. <\/p> This that we can present nature through the eyes of the numbers is a way of coding, which in one way enables existence and the system that enables display of this indeterminacy, but at the same time it deletes the the connections and disables the awareness of this indeterminacy or better said that infinite cannot be measured and in this point it is also not deductible. The remains of the awareness of this crack are still seen in the way of coding the processes. Usually, each system has his own label (function), which shows what happens with him when the measurement values go across all borders. Said with other words we can say that the limit of linear process is infinity. From that we can infer that also partial values are approaching infinity, but they can never reach it. But when we really implement any process, we determine the beginning and the end of the process. In scientific language we can say the measurement area, where the process can embody itself and the space \u2013 we can say the ecological niche \u2013 where his existence has a meaning and in which we can check the assumed work hypothesis. <\/p> If we focus more on microbiological sciences, we can ask ourselves what do we make with the isolation of the organism from its environment? In art they borrowed the expression \u201cin vitro\u201d for this kind of intervention or better said description of the distance from life. In a way we cut the connection to life and to infinity with this kind of intervention. In artificially constructed space the measured entity is somehow frozen and stopped, but at the same time we are keeping it alive until the measurement is done. <\/p> C. Woese on the other hand claims that molecular biology is false, because it is based on the Newtonian view of the world, which has a totally reductionistic perspective. <\/p> Said with other words, all things can be explained as a sum of different parts, which means we can infer them in advance. In this Newtonian world the biology becomes only one of the disciplines of physics, it becomes a study of machines made with composed parts and interactions among them. But as Woese claims it is intuitively clear that the essence of biology does not lie in the things as they are, but rather as they come in existence. It is not the study of being but rather of becoming. Discipline which perspective lies in the 19 th century physics is inherently incapable to deal with the problems of nonlinear world, which is nonreductionistic, nondeterministic and plays itself of in the fields and emerging characteristics not as a static world with parts and linear connections between them. <\/p> Science cannot enable us with simultaneity of the view and coming into life. At the same time with the progress in biotechnology we also started to change our own substance, not only the world around us. This cannot be reflected with the presumption of objective distance from the world especially if the observed phenomenon is us. That is why it is necessary why a split in the view inevitably occurs, because this object is also the viewer or the scientist himself. <\/p> Art<\/strong> <\/p> As T. Jazbec writes that also the renaissance artists as Brunelleschi and Massacio used the scientific means from geometry with the use of linear perspective and different optical means as camera lucida and camera obscura. Art and science were in different times in history closely connected. In modern art the technology is present to a such degree that a question of the role of the artist and the role of art is questioned. <\/p> Today\u00a2s art practices are after P. Tratnik interdisciplinary or transdisciplinary. Modern art practices are not bound to produce an artifact, that is why it is hard to speak as an artifact as an esthetic object. <\/p> Modern artwork is more like an open artwork where the viewer can participate. The most present artwork today is in a shape of installation which is way art is shown in a space. Often it uses sculpture, pictures, videos, sound, light and electronics. Instead of result we get a work in process it is a way of discourse or experiment with a certain level of unpredictability. <\/p> Also, the role of the viewer is changed, because from the passive observer he becomes an active participant, and he can come and cocreate an artwork. In accordance with this is also the use and understanding of the media.: the language, tools and images\/pictures. M. A. K. Halliday claimed for the language of science \u2013 and the language in general that it does not reflect the human experience, but it rather interprets it or constructs it. B. Sajovic states that we need more grammars, more languages that with which we would shape the theory of experiences. From the grammar of eternal changing to something that can be more determinate. The same phenomenon can be viewed with two complementary ways. Sentence style is a style of everyday discourse it is grammatically diverse it illuminates mostly processes and the connections between them. Noun style is a style of science it illuminates mostly structures and the connections between their parts. <\/p> If we focus more on technology and technological means P. Missomelius claims that human perception was always influences through optical techniques. Also A. Erjavec states when it comes to tools and techniques of visualization is our perception of reality always a construct, which is better or worse grounded in this reality. If we add images T. Kuhn states that different experiments prove that the perceived shape or color vary according to preliminary exercise and experience of the experimental subjects. <\/p> From that he infers that the paradigm in science is a prerequisite of perception, which can also be transferred to art. What we see is determined from what we look at and from that what our previous visual and conceptual experience taught us to see. <\/p> Connection <\/strong><\/strong><\/p> For the end we can come to the place and the split, which we mentioned in the beginning and try to give an answer on what ground we can connect art and science. Science this place breaks away from itself, and it looks as if does not belong to it or as Feyerabend says it is woven into it since it is supposed to exist before it (e.g. the immutable laws of nature), while art stands on it and has difficulty reflecting it. With that that covers it also shows it. <\/p> What happens when a viewer or his part of the body is set on the place of the object, and it is included in the process which can be seen in biotechnological sciences and modern research art which are connected to it. That alive body or his parts can be persevered as alive can replace the object. What the turn does when a living body or part of it preserved as alive can replace an object? <\/p> In minimalism the object was set in an exhibition space and was left to process (disintegration, destruction), or otherwise said it left to view, now the body is set on the place of the object and is seen, but at the same time it is seen. The situation is similar as in Velasquez painting Las meninas where this paradox is painted. The painter is set behind the canvas and is looking into us. On the picture we can see the mirror where king and queen are portraited, but they are outside of the picture. The place of the king and queen is also our place, because we are looking and we are looked at. The picture is composed of two different views \u2013 one is a view of linear perspective, where the world is looked at through a plane \u2013 Albertinian\u00a2s view (Duerrer \u00a2s Artist is portraying an act) and then the artist portrays the world following the rule of linear perspective. We can see the vanishing point where the king servant in exiting the door. The other view is more descriptive and describes the world as it is and does not need the intervention of the artist. The artist of the first view says i see the world, the artist of the second view says the world is seen\/the world is looked at. In the picture both these views come together, as they do in some works of art of the 20 th century. When we come back to minimalism or process art which is emerging today, we see similar problems. We need both views otherwise the viewers position is not neutral anymore; he is dragged into the process and the same happens with the scientist. If the world is not seen objectively, but as though we are immersed in it this is shown even earlier. The body exits the white cube (the concept of gallery that many artists in the 90 s wanted to avoid) and go out in the world into life, at the same time the viewer\/scientist goes inside and is inside (the white cube or the laboratory). That this could happen we need transparency or entanglement which enables passage and the view. <\/p> The problems mentioned above can be resolved in a way that the object and subject can come together. The coincide in one another, they are outside\/inside are static and are also included in the process. One work of art that shows similar connection of subjective\/objective is Duchamp\u00a2s work Three standard stoppages. He took one meter as it was described in Paris in 1889 as a set objective standard. Then he took three one-meter threads lines and left them fall on the ground. He then took a pencil and marked the position of the curved line that has fallen on the floor. Then he combined the objective linear line and the three thread lines \u2013 each one different position on the floor (as he named them my coincidence). He took the way science makes an experiment and repeated it. Then he carved three wooden plates with one side rounded and the other linear and put them in a box. This work is still presented as a static object, but the way it was done is through a process. If we go further, we must presume that the body is alive\/dead at the same time. This reminds us on the Schr\u00f6dinger\u2019s thought experiment in quantum physics where cat is enclosed in a black box. It is presumed that it is dead and alive at the same time until we stop the proces and look and fix the undetremined state. The experiment was set in a way that two states are possible: <\/p> The above-mentioned problems were mentioned in Las Meninas painting of Diego Velasquez. There exists a place where the body \u2013 the subject and the viewer come together \u2013 a kind of a blind spot of the system where there is no signal, not transfer. It is an empty state, which is elusive and undetermined, but at the same time it comes to the crossing of one \u2013 another the object and the subject. Where the possibility of being changing identities, the coexistence of being an object or a subject of being fixed in time and at the same time entering the process. Also, the place where the border between the white cube and the outside or the laboratory (in vitro) or the nature is not firmly determined. <\/p> From that follows the question in art as in science how this simultaneity and entanglement can be shown if we can show it only through split. It is obvious that the connection of art and science must deal with the view and the context in which the picture\/image is shown, which can be shown with the empty space that is behind. We can conclude with the open question how something is created. Or the creation comes from God (the problem of iconoclasm if God can be shown or not which lead to western art ( the development of many different styles from romanics, gothic, renaissance, barocco,\u2026and the huge diversity of isms in 20 th century art and eastern art (the subject is not allowed \u2013 the painters of icons) and the third branch of Islam (where in synagogues we can only see patterns) or the creation is from nothing (Malevich black square on white square).<\/p> LITERATURE: <\/p> Bas C. Van Fraasen: Scientific reperesentation: paradoxes of perspective, Oxford University press (2008)<\/p> GROYS B. (2004) Od umetni\u0161kega dela k umetni\u0161kemu dokumentu (from <\/p> artwork to art documentation), Likovne besede\/Artwords 67-68, str 40-46 <\/p> ERJAVEC A. (1996) K podobi, Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije <\/p> (Zbirka umetnost in kultura; \u0161t. 120)<\/p> MISSOMELIUS P. (2006) Visualisierungstechniken: die medial vermittelte Sicht auf die Welt in Kunst und Wissenschaft. Wahrnehmungskonfigurationen von der Zentralperspektive zur Rastertunnelmikroskopie”. In: A. Nordmann, J. Schummer, A. Schwarz (Hg.): Nanotechnologie im Kontext: Philosophische, ethische und gesellschaftliche Perspektiven, Berlin: Akademische Verlagsgesellschaft <\/p> SAJOVIC T. (2007) Potrebujemo ve\u010d jezikov, s katerimi bi oblikovali teorijo izku\u0161nje (paradoksnost kvantnega sveta in jezik), Delo; 20.2.2007, str. 20. <\/p> TRATNIK P. (2005) Break 2.3 Spremljevalna publikacija k festivalu break 2.3, Ljubljana: Zavod K6\/4 <\/p> Woese1C.R. and Goldenfeld N. How the Microbial World Saved Evolution from the Scylla of Molecular Biology and the Charybdis of the Modern Synthesis, MICROBIOLOGY AND MOLECULAR BIOLOGY REVIEWS, Mar. 2009, p. 14\u201321 <\/p> <\/p> MEJNI SISTEM – ANALIZA <\/p> MATERIAL<\/p> Material:prozorna PVC folija,okrog 500 petrijevk z razli\u010dnimi bakterijskimi sevi, selotejp s steklenimi vlakni, laks, bambusove palice, beel sprej <\/p> UVOD<\/p> Instalacija je postavljena v prostor glede na \u010dasovne to\u010dke oziroma koordinate. Vsak objekt vsebuje bakterije iz tal, ki so se na trdnem goji\u0161\u010du pojavile v istem \u010dasovnem obdobju. Princip superpozicije trdi, da medtem, ko ne vemo v kak\u0161nem oziroma v katerem stanju je objekt, je v bistvu v vseh mo\u017enih stanjih simultano, vse dokler njegove pozicije ne izmerimo. Meritev je tista, ki povzro\u010di da je objekt omejen na eno samo mo\u017enost.Iz stanja simultanih mo\u017enih stanj dobimo eno-in hkrati s tem postavimo sistem.. Znotraj tega \u017ee izmerjenega sistema sem izbrala pot, ki bo ustrezala temu sistemu (objekt bo postavljen tam, kjer je bil izmerjen, hkrati pa ravno v tej to\u010dki \u017eelim iskati nedolo\u010dljivost). Postavitev je kot nekak\u0161na matica skozi katero gledamo na svet, ki nam je druga\u010de neviden in zato potrebujemo podalj\u0161ke. Goji\u0161\u010de, \u010das gojenja in red\u010denje zdru\u017ebe predstavlja ve\u010d o\u010di\u0161\u010d s katerimi \u017eelimo zaobjeti mikrobno raznolikost v tleh. Ker pa se v znanosti trudimo dose\u010di objektivnost in \u010dimbolj izklju\u010diti samega sebe sem s to postavitvijo sku\u0161ala pose\u010di ravno vrzel. Gledalca \u017eelim postaviti v situacijo, da fizi\u010dno vstopi v to matrico- se ule\u017ee v \u0161katlo. Ta je sama po sebi narejena iz razgrajevalcev; ki jih lahko vidimo preko goji\u0161\u010da in preko le\u010de. Vendar je ta njihova zmo\u017enost razgradnje latentna, saj so zavarjene v PVC folijo, kar ustvarja distanco. Na petrijevke sevov iz katerih smo uspe\u0161no pomno\u017eili DNK sem postavila le\u010de, kar pomeni, da smo znotraj danih o\u010di\u0161\u010d uvedli \u0161e eno novo, ki nam da vpogled v genetsko zgradbo organizma. <\/p> Ko gledalec vstopi znotraj \u0161katle je znotraj \u010dasa, ki mineva-je linearen in fragmentiran, vendar je postavljen v trenutek, kjer se skoncentrirata linearnost izmerjenega sistema in nedolo\u010denost oziroma neskon\u010dnost.<\/p> ZNANOST IN UMETNOST<\/p> Za znanost velja predpostavka, da je opazovalec ali znanstvenik tisti, ki je distanciran iz sistema opazovanja, njegovo videnje pa naj nebi vplivalo na sam sistem ali njegovo delovanje. Zakoni, katerim so objekti opazovanja npr. organizmi podvr\u017eeni naj bi veljali neodvisno od njegovega gledanja. <\/p> Vsak sistem, tudi znanost ima specifi\u010dno kodo, ki mu omogo\u010da da obstaja kot telo, da naredi objekt preu\u010devanja materialen in viden; poznavanje sistema in njegove kode pa omogo\u010da komunikacijo. Znanost ponavadi dojemamo kot objektivno disciplino, saj naj bi bilo tisto kar izmerimo v okviru na\u010drtovanega eksperimenta ponovljivo ob predpostavki standardiziranih pogojev, ki so prav tako ponovljivi. Meritev, osnovana na instrumentih je ena od temeljev, ki opredeljujejo znanost kot disciplino. Je kot nek posrednik, ki se\u017ee v neznano in privle\u010de neko entiteto v obstoj-dolo\u010di ji prostor in \u010das. Boltzmann pa trdi, da je meritev reprezentacija. Reprezentacija v glavnem ni mimezis, ampak meritev locira tar\u010do v teoreti\u010dno postavljen logi\u010dni prostor. (po Van Frassen, 2008). Vendar je ta prostor in \u010das kodiran diskretno, ne zvezno, in omejen z merilnim obmo\u010djem. Sam medij ali instrument meritve pa vpliva na to, kako se entiteta prikazuje v svetu, hkrati pa odvisno od merilnega in\u0161trumenta pri tem pozicioniranju vedno nastane napaka, ki je prikazana kot relativna ali absolutna napaka. Ta napaka je posledica zgoraj omenjene razpoke do resni\u010dnosti, ki jo po Feyerabendu znanost pre\u0161ije, oziroma napake, ki nastane ko sku\u0161amo nedolo\u010dljivo ali neskon\u010dno meriti in ga prikazati z omejenimi sredstvi. <\/p> To da lahko naravo presojamo skozi o\u010di \u0161tevil je na\u010din kodiranja, ki po eni strani omogo\u010da obstajanje in sistem, ki omogo\u010da prikazovanje, hkrati pa bri\u0161e povezave in onemogo\u010da zavedanje te nedolo\u010denosti-oziroma zavedanja, da nedolo\u010denost ni merljiva, v tej to\u010dki tudi ni odvedljiva. Ostanki zavedanja te poke, pa se \u0161e vseeno pojavljajo v na\u010dinih kodiranja procesov. Ponavadi ima tudi vsak proces svojo oznako (npr. funkcijo), ki nakazuje kaj se zgodi z njim, ko gredo merjene vrednosti preko vseh mej. Z drugimi besedami to pomeni, da je limita linearnega procesa neskon\u010dnost. Iz \u010desar sledi, da se tudi delne vrednosti pribli\u017eujejo neskon\u010dnosti, vendar je nikoli ne dose\u017eejo. Ko pa se dejansko izvaja kakr\u0161enkoli proces, pa se dolo\u010di za\u010detek in \u010das trajanja procesa. V znanstvenem jeziku bi rekli merilno obmo\u010dje, kjer se proces lahko \u00bbutelesi\u00ab in prostor-lahko bi rekli ekolo\u0161ka ni\u0161a- kjer ima njegov obstoj pomen in v katerem lahko preverimo prej predpostavljeno delovno hipotezo. <\/p> \u010ce se osredoto\u010dimo bolj na mikrobiolo\u0161ke znanosti se lahko vpra\u0161amo: kaj z izolacijo npr. organizma iz okolja pravzaprav naredimo? V umetnosti so si za tovrstni poseg oziroma opis distance do \u017eivljenja od znanosti izposodili izraz in vitro. V bistvu s tem posegom pore\u017eemo povezavo do \u017eivljenja in do neskon\u010dnosti-v umetno konstruiranem svetu merjeno entiteto nekako zamrznemo in ustavimo, hkrati pa jo ohranjamo pri \u017eivljenju dokler meritev izvajamo. <\/p> Kaj se zgodi, \u010de je torej opazovalec ali njegov del telesa postavljen na mesto objekta in se vklju\u010duje v proces kot se to dogaja v npr. biotehnolo\u0161kih znanostih in umetnostih, ki se povezujejo z njo. Da lahko \u017eivo telo ali njegov del ohranjan kot \u017eiv nadomesti objekt. Kaj ta obrat naredi? V minimalizmu, je bil objekt postavljen v razstavni prostor in prepu\u0161\u010den procesu (npr. razgradnji, uni\u010denju), oziroma objekt v procesu je bil prepu\u0161\u010den pogledu, sedaj pa je telo postavljeno na mesto objekta in je gledano, hkrati pa gleda. S tem tudi gledal\u010deva in znanstvenikova pozicija ni ve\u010d nevtralna, nima distance, ampak je s pogledom telesa ali njegovega dela tudi gledalec povle\u010den v proces. Podobno se zgodi v znanosti, ko objekt preu\u010devanja postane on sam, \u010de pa sveta na gledamo objektivno, ampak kot da smo potopljni vanj, pa se to poka\u017ee \u017ee prej. Telo iz bele kocke (galerije) in laboratorija prehaja ven v \u017eivljenje, hkrati pa gledalec\/znanstvenik vstopa noter in je znotraj. Da se to lahko zgodi je pogoj transparenca, ali sprepletenost, ki omogo\u010da prehodnost in pogled.<\/p> Zgornji problemi, nakazujejo na mo\u017enost razre\u0161itve na na\u010din, da se poziciji objekt\/subjekt zdru\u017eita. Soobstajata hkrati v enem in drugem, zunaj in znotraj, sta stati\u010dna in se vklju\u010dujeta v proces. Da je to mogo\u010de moramo predpostaviti, da je telo \u017eivo in mrtvo hkrati. To spominja na Schr\u00f6dingerjev miselni eksperiment v kvantni fiziki, kjer je ma\u010dka zaprta v \u010drni \u0161katli. Predpostavlja se, da je hkrati \u017eiva in mrtva-dokler ne ustavimo procesa in pogledamo- fiksiramo prej nedolo\u010deno stanje. Eksperiment je bil sestavljen na na\u010din postavitve treh stvari v zaprto \u0161katlo: ma\u010dke, strupenega plina in radioaktivnega izvora z Geigerjevim \u0161tevcem.. Eksperiment je zastavljen tako, da sta resni\u010dni dve stanji:<\/p> Obstaja torej mesto kjer se telo-subjekt in gledalec poklopita, nekak\u0161na slepa pega sistema kjer ni signala ni prenosa…je prazno mesto, ki je zmuzljivo in nedolo\u010deno, hkrati pa pride do sekanja tako enega kot drugega objekta in subjekta. Kjer je mo\u017eno tako menjavanje identitet, soobstoj pozicije biti objekt\/biti subjekt, biti fiksiran v \u010dasu\/vstopati v proces in pa kon\u010dno mesto kjer meja med belo kocko in zunanjostjo in laboratorijem (pogoji in vitro) in naravo ni natan\u010dno dolo\u010dena.<\/p> Seveda se pojavi vpra\u0161anje tako v znanosti kot v umetnosti, kako se ta hkratnost in prepletenost lahko prezentira, saj jo lahko prika\u017eemo le kot razcepljenost. O\u010ditno je torej, da ima povezovanje znanosti in umetnosti precej opraviti s pogledom in kontekstom v katerem se npr. podoba znajde, ko jo prika\u017eemo oziroma s prazno to\u010dko, ki stoji zadaj.<\/p> DEKOHERENCA, EINSELEKCIJA IN KVANTNI IZVIRI KLASI\u010cNEGA<\/p> Na\u010din kako stanja nekaterih kvantnih sistemov postanejo u\u010dinkovito klasi\u010dna je eden d zelo pomembnih temeljev kvantne fizike. V zadnjih dveh desetletjih je postalo precej jasno, da je veliko (\u010de ne sploh vseh) simptomov klasi\u010dnosti lahko izpeljanih iz kvantnega sveta preko njihovih okolij. Torej je dekohrenca povzro\u010dena preko interakcije z okoljem kjer okolje spremlja to\u010dno dolo\u010dene spremenljivke. Torej je dekohrenca povzro\u010dena preko interakcije, kjer okolje spremlja dolo\u010dene opazovane dejavnike sistema, kar razbije povezavo-koherenco med pointer stanji ki korespondirajo svoijim eigen vrednostim. To vodi k z od okolja inducirano superselekcijo ali einselekcijo- kvantnim procesom povezanim s selektivno izgubo informacij. Z einselekcijo izbrana pointer stanja so stabilna. Lahko ohranjajo povezave s preostankom vesolja kljub okolju. Einselkcija vsili klasi\u010dnost. Pri meritvah einselkcija nadomesti kvantno sprepletenost med aparatom in merjenim sistemom s klasi\u010dno korelacijo. Samo preferirana to\u010dkovna opazovanka aparata lahko shranjuje informacije, ki imajo napovedno mo\u010d. Ko je merjen kvantni sistem mikroskopski in izoliran je ta restrikcija na predvideno korist njenih povezav z makroskopskim aparatom rezultira v efektivnem kolapsu valovnega paketa. Eksistencialna interpretacija, ki je implicirana z einselekcijo opazovalce obravnava kot odprte kvantne sisteme , ki so lo\u010deni samo glede na njihovo zmo\u017enost za pridobivanje, shranjevanje in procesiranje informacij. Raz\u0161irjanje korelacij z u\u010dinkovito klasi\u010dnimi stanji preko okolja nam omogo\u010da razumeti klasi\u010dno realnost kot lastnost, ki je osnovana na relativno objektivni eksistenci izbranih stanj. Efktivno klasi\u010dna pointer stanja so lahko izbrana brez da bi bila predpripravljena t.j. z prestrezanjem informacij \u017ee prisotnih v okolju. Redundantnost zapisov pointer stanj v okolju ( ki so lahko mi\u0161ljena kot njihova fitness\u201d v Darwinisti\u010dnem pomenu) je mra za njihovo klasi\u010dnost. Pojavlja se nova simetrija. Z okoljem podprta stalnica sipa novo lu\u010d na naravo ignorance stanj sistma glede na kvantno korelacijo z okoljem in void k Born s pravilom in k reduciranim gostotnim matrikam, kar ultimativno opravi\u010di bazi\u010dne principe programa dekoherence in einselekcije (Zurek, 2003).<\/p> EKOLO\u0160KA TEORIJA <\/p> Ekolo\u0161ka raznolikost in pogostost vrst v razli\u010dnih habitatih in zdru\u017ebah je ena osrednjih tem ekologije. \u0160tudije, ki bi se osredoto\u010dale na mikrobno raznolikost v odvisnosti od \u010dasa retardacije so redke, malo je znanega tudi mikrobnih zdru\u017ebah v \u0161otnih tleh, kakr\u0161na so tla Ljubljanskega barja. V teh HC tleh smo iz gornjih 30 cm tal izolirali mikrobno zdru\u017ebo in jo inkulirali na goji\u0161\u010de s polimernimi substrati. Za izolacijo \u010dim ve\u010djega \u0161tevila mikroorganizmov smo uporabil podalj\u0161an \u010das gojenja 12. tednov, goji\u0161\u010de z gelanom namesto agarja, polimerne substrate in rahlo kisel pH 6,0-6,5.<\/p> Prirasle seve smo ozna\u010devali glede na \u010das v katerem so se prvi\u010d pojavili na plo\u0161\u010di. Ta \u010das imenujemo retardacijski \u010das in ozna\u010duje \u010das potreben za pojav izolata na trdnem goji\u0161\u010du. Za oceno tega \u010dasa smo uporabili FOR model. Glede na FOR model je parameter tr (\u010das retardacije) lahko oceniti, saj obstaja linearen odnos med ravnijo delitve in tr, kar nakazuje da je tr tesno, vendar ne popolnoma povezan z ravnijo delitve organizma. V FOR modelu nastopa tudi faktor \u03bb, ki nakazuje, da je pojav kolonije na plo\u0161\u010di odvisen tudi od fiziolo\u0161kega stanja celice. Stradajo\u010de celice naj bi imele manj\u0161o verjetnost, da se pojavijo na plo\u0161\u010di. Predpostavili smo, da se sevi in zdru\u017eb iz razli\u010dnim \u010dasovnih period (znotraj 12. tedenske) med seboj morfolo\u0161ko, filogenetsko in fiziolo\u0161ko razlikujejo. Poleg tega smo zdru\u017ebo analizirali tudi glede na red\u010ditve iz katerih sev izhaja. \u010ce vzamemo celoten \u010das inkubacije 12 .tednov lahko ugotovimo, da je vseh sevov zraslih kasneje od. 4. tedna 29,94 %. Glede na spremembo naklona CFC krivulje jih lahko lo\u010dimo od prve bolj \u0161tevil\u010dne skupine ki zajema 70,06 % celotne zdru\u017ebe in jih lahko \u0161tejemo k po\u010dasi rasto\u010dim sevom (Le\u0161njak, 2011, \u0161e neobjavljen magisterij).<\/p> KONCEPT<\/p> Telo, tla, omot iz celofaniziranih bakterij. Izgradnja sistema, konstrukcija glede na znanstvene parametre. Sistem v katerega je postavljeno telo, kjer \u017eelim ujeti hkratnost biti \u017eiv\/biti mrtev. Biti znotraj koprene se\u0161ite iz vlo\u017eenih bakterij. Vlaganje zaustavi rast in dihanje, a tudi onemogo\u010di izsu\u0161itev, razkroj in razrast izven petrijevke. Nekaj smo iztrgali iz narave, iz \u017eivljeneja in umetno ohranjali iz tega pa skonstruirali sitem. Sestavili smo ga iz razli\u010dnih izbranih in z vpisom v \u010das to\u010dno dolo\u010denih posameznikov. S konzervacijo \u017eivih bakterij pa jim odvzamemo \u010dasovno komponento, zato se ta pretvori v prostor.<\/p> Tla – izolacija – gojenje – opis – uvr\u0161\u010danje v sistem-konstrukcija matrike \u2013prenos posameznikov iz \u010dasa v pvc folijo in konstrukcija odra za telo, membrane, ki dolo\u010da mejo meed zunaj in znotraj nenadoma postane prepustna pogledu, hkrati pa zaustavlja \u010das.<\/p> Na bakterije iz katere smo uspe\u0161no pridobili informacijo o bakterijski 16S rDNK smo uvedli \u0161e eno o\u010di\u0161\u010de v obliki konkavne le\u010de, ki usmerja svetlobo v notranjost \u0161katle. Omogo\u010den je tako prehod svetlobe, kot pogleda, kot tudi vstop telesa v \u0161katlo, vendar le v ve\u010dji dve. Meja med zunaj in znotraj postane prosojna. Bakterije iz trdne povr\u0161ine tal prenesemo v zaprt sistem z nosilcem, ki je transparenten a kljub temu me\u010de senco. Gre za nekak\u0161en paradoks saj je medij, ki naj bi zaustavil in ujel podobo omogo\u010da ujetje bakterij saj se \u0161ele na njem poka\u017eejo. Sence torej ne me\u010de sam organizem, ampak njegov nosilec , ki je hkrati tudi o\u010di\u0161\u010de\/ tako za zdru\u017ebo kot za posameznika. Hotela sem nekako zajeti hkratnost telesa, da je ob istem \u010dasu tako \u017eivo, kot mrtvo, vendar je to nakazano kot potencialnost v prihodnosti, ki pa hkrati nakazuje sedanje stanje. Zavedanje tega posku\u0161am dose\u010di s preme\u0161\u010danjem v in ven iz konstruiranega sistema. Konstruiran sistem bakterij pa delno sledi na\u010dinu znanstvenega filtriranja realnosti. Sama svetloba omogo\u010da, da telo postane oziroma gre izven vpisa v linearni \u010das (predstavljen z dvema linearnima osema-izvedena iz dveh o\u010di\u0161\u010d goji\u0161\u010d in tremi \u010dasovnimi to\u010dkami, ki so potegnjene in rekonstruirane z bakterijami iz tega \u010dasovnega obdobja). S tem projekt tudi navezujem na problem Schroedingerjeve ma\u010dke, kjer je Schroedinger sku\u0161al probleme kvantne mehanike prenesti na \u017eiv objekt in je predpostavil da je ma\u010dka v plo\u010devinasti \u0161katli hkrati \u017eiva in mrtva, vse dokler njenega stanja ne izmerimo. Jaz sem ubrala obratno pot, saj sem meritev \u017ee izvedla, bakterije sem vpisala v \u010das (v okviru znanstvenega eksperimenta) in jih sku\u0161am s konzerviranjem spet spraviti v izvorno stanje-jim odvzeti vpis v \u010das. Ker je Schroedingerjeva ma\u010dka v stanju ko \u0161e nismo izmerili in pogledali je edina pot nazaj k temu stanju da organizme, ki povzro\u010dajo razgradnjo posili\u0161 v stanje izven \u010dasa, nazaj v neizmerjeno stanje. Razgrajevalcu vzame\u0161 trajanje, a mu ne prepre\u010di\u0161 ponovnega \u017eivljenja. Kaj se zgodi, ko vstopimo v sistem, ko gleda\u0161 ven \u010dez opno, ki nate me\u010de senco, si izoliran, a hkrati varno zapakiran. Meja med teboj in svetom transparentna. <\/p> LIKOVNA ANALIZA<\/p> Odlo\u010dila sem se, da bom naredila tudi likovno analizo – kolikor se da, \u010deprav je instalacija v prostoru izgrajena po konceptu vzetem iz znanosti.<\/p> Format instalacije je delno dolo\u010den s prostorom v katerem je bila postavljena, deloma pa tudi z velikostjo samih objektov. Objektov je 6; dva ve\u010dja in 4 manj\u0161i, velikost pa dolo\u010da \u0161tevilo bakterijskih sevov, ki smo jih uspeli v tistem \u010dasovnem obdobju (1. mesec, 2. mesec in 3. mesec) izolirati na dveh razli\u010dnih goji\u0161\u010dih DNB (razred\u010dena hranilna brozga) in POL (goji\u0161\u010de s polimernimi substrati).<\/p> Ker bi \u0161lo za postavitev v kvadrat je prostor tvorjen tako, da so med krogi prazni prostori, kar opisuje na\u010din zajemanja- filtriranja resni\u010dnosti in razlaga na\u010din delovanja filtra. Filter je v bistvu hranilni gel, ki omogo\u010di rast le okrog 1-5% vseh bakterij iz tal in je na ta na\u010din selektiven, omogo\u010da videnje le enega majhnega dela celote. Te petrijevke bodo zdru\u017eevane in postavljene v prostor na na\u010din kot sem ga uporabila v laboratoriju in je v bistvu zelo podoben perspektivi\u010dnemu gledanju.<\/p> Gre za zdru\u017ebo bakterij, ki smo jo raziskovali v \u010dasu pod dolo\u010denim vplivom, ki smo ga izbrali mi. Torej bodo podobe bakterij razdeljene po sklopih. Tiste bakterije ki so zrasle v \u010dasu prej bodo sedaj v prostoru pred tistimi, ki so zrasle kasneje. Po sklopih bodo zdru\u017eevane pa glede na vpliv, ki smo ga izbrali mi (v tem primeru \u010das izrasti zdru\u017ebe). Skupine lukenj postavljene horizontalno dolo\u010dajo goji\u0161\u010de, vertikalno pa \u010das; Desna skupina oznak pomeni bakterije, ki so zrasle na DNB goji\u0161\u010du, leva pa bakterije, ki so zrasle na polimernem goji\u0161\u010du. Znanost bi za predstavitev teh dveh procesov uporabila graf z naslovom Odvisnost \u0161tevila kolonij od \u010dasa izrasti (po tednih za polimerno ali za DNB goji\u0161\u010de).<\/p> Likovni element je v bistvu kro\u017ena petrijevka, ki je zavarjena v prozorno PVC folijo in oblepljena s trakom iz steklenih vlaken.To\u010dno dolo\u010dene bakterije imajo svoje mesto v \u010dasovno prostorski skali, vendar pa je ta \u010dasovno prostorska skala le en na\u010din mo\u017enega gledanja oziroma ozna\u010devanja stvari. <\/p> 1. Razli\u010dnost<\/strong><\/p> Razli\u010dnost znotraj dela gre bolj iskati v razli\u010dnosti velikosti PVC folije oziroma \u0161tevil elementov, ki se zdru\u017eujejo po sklopih. Kro\u017ene oblike petrijevk so vse enake velikosti, razli\u010dnost pa se javlja v rahlo razli\u010dni velikosti transparentne folije in lepilnega traku, ki jih povezuje. In pa v velikosti \u0161katel, ki tvorijo razli\u010dne prostorske objekte. Razdalje med samimi likovnim enotami so sicer enake, saj je \u0161lo nekako za prenos \u010dasovno opredeljenih entitet v prostor. Razli\u010dnost na ravni velikosti petrijevk, bi bila v tem primeru po mojem mnenju neumestna, saj je uporaba enakih velikosti deloma komentar, deloma pa se snov podreja znanstveni logiki. Znanost snov ozna\u010di kot \u0161tevilo ali kot to\u010dko in statisti\u010dno ovrednoti verjetnost, da sama snov ustreza tej vrednosti; umetnost pa vzame za osnovo snovnosti in s tem nezmo\u017enost teh podob, da bi ustrezno reproducirale resni\u010dnost samo, zato se osredoto\u010di na samo tvorbo teh podob. Izgradnja transparentnih \u0161katel slu\u017ei temu, da se izmerjeni elementi prilagajajo svoji izmerejni vrednosti ( v tem primeru seve se\u0161ite v isto konstrukcijo dolo\u010da enak \u010das izolacije). Izgradnja transparentnih \u0161katel, ki omogo\u010dajo transparentnost pogleda j edina mo\u017enost iskanja nedolo\u010denosti znotraj znanstvene logike, saj problematizira polo\u017eaj opazovalca.<\/p> 2. Ovojnica<\/strong><\/p> V tem delu je ovojnica ali \u010drta mejnica zelo jasno dolo\u010dena, vendar je transparentna in sestavljena iz ve\u010d plasti. Gre za to da se znotraj ovojnice nahajajo transparentna plasti\u010dna petrijevka, znotraj katere je nalit transparenten hranilni gel, ki omogo\u010da selektivno rast bakterij, ta dva pa sta zavarjena v PVC folijo, katere meje dolo\u010da trak iz steklenih vlaken. Gre torej za \u0161tiri razli\u010dne transparentne ali semi transparentne elemente, ki na razli\u010den na\u010din dolo\u010dajo prehodnost pogleda. Sama bakterija deluje organsko in nepravilno, gel je kljub transparentnosti rahlo moten in pr\u0161i svetlobo, PVC folija je prepustna pogledu, vendar je od razdalje do naslednje petrijevke odvisno ali dolo\u010da polno prepustnost, konstruiranje s steklenimi vlakni pa omogo\u010da gradnjo opti\u010dne mre\u017ee, ki vzbuja vtis, da so ti kro\u017eni elementi nekam uvr\u0161\u010deni. S takim na\u010dinom konstrukcije sem \u017eelela problematizirati polo\u017eaj opazovalca, ki se vrine v \u017ee dolo\u010den in izveden proces. Vstop v transparentno \u0161katlo podvoji konzerviranje, ki je bilo za namen dela izvedeno \u017ee na bakterijah (varjenje v PVC folijo) in zavedanje, da vstop znotraj sistema nekako paralizira, ustavi, ubije, vendar pa hkrati prepre\u010di trohnenje, vendar tudi rast. Ko si izven sistema in se sprehaja\u0161 med \u0161katlami-krstami ima\u0161 omogo\u010den pogled na okolico in ta ni razgrajen, pogled na \u0161katle pa omogo\u010di videti prazen prostor znotraj sistema, vendar je ta pogled razgrajen in razbit z na\u010dinom konstrukcije \u0161katel. Gre za to, da konstrukcija ovojnice sku\u0161a podpreti koncept vzet iz kvantne fizike, ki sku\u0161a kvantni sistem prevesti v klasi\u010dni, tako da pove, da je konstrukcija klasi\u010dnega izvedena preko okolja in njegove izbire. Seveda je potem tukaj problemati\u010dna vloga opazovalca in njegovo pozicioniranje na eno ali drugo stran ovojnice. Ovojnica hkrati omogo\u010da kontrast na dveh ravneh; v prostor proti gledalcu (ali si \u0161e gledalec, \u010de vstopa\u0161 znotraj dela), in v zunanji prostor. \u010ce tretiramo ovojnico kot mejo, kot nekak\u0161no ko\u017eo, potem je perforacija nosilca ustrezna tudi s stali\u0161\u010da same tematike; prav na ravni ovojnice pride do preloma oziroma smrti, vendar je ta latentna. Omogo\u010deno je soobstajanje tako \u017eivljenja kot smrti, zato smo morali klasi\u010dni sitem prevesti spet nazaj na kvantnega, ki to soobstajanje omogo\u010da. \u010ce primerjamo to z \u017eivo celico se dogaja podobno; vdor snovi iz okolice ali perforacija selektivne membrane onemogo\u010di vzdr\u017eevanje reda in povzro\u010di smrt. Tukaj pa je edina stvar, ki perforira v okolico ali iz okolice v sistem pogled, kar pa mu omogo\u010di na\u010din konstrukcije ovojnice, ki ta pogled lomi, pr\u0161i in destabilizira in na ta na\u010din omogo\u010da priti bli\u017ee nedolo\u010denosti in pokazati, da si tudi del nje.<\/p> 3. Mikrostruktura<\/strong><\/p> Mikrostrukturo razumem kot likovne elemente, ki sestavljajo likovno delo. Sami elementi so recimo da kro\u017eni elementi, ki se zdru\u017eujejo po principu \u010dasa izrasti. S pravi je podlaga, ki dolo\u010da zdru\u017eevanje hipoteza, ki j bila preverjana v znanosti in na na\u010din katere smo dolo\u010dili prej in ob izvedbi procesa preverjali ali dr\u017ei. Samo razporeditev mikrostrukture dolo\u010data \u010das in red\u010ditev; \u010deprav pa je izbira oddaljenosti med posameznimi elementi (petrijevkami) bila prepu\u0161\u010dena meni in temu kako bom te odnose med elementi mikrostrukture umestila v format pravokotne krste\/\u0161katle. \u010ce govorimo o izvirnosti re\u0161evanja povezav elementov med seboj je tu delno tudi vpra\u0161anje avtorstva, saj si pri prenosu podatkov in polja mikrobiologije ne pustim svobode, ki bi pomenila hkrati tudi izgubo to\u010dnosti. Po drugi strani sem pa o\u010di\u0161\u010de gledanja (\u010das- spremljanje po tednih in dve razli\u010dni goji\u0161\u010di) dolo\u010dila in spremljala sama. Tu se sku\u0161am navezovati tudi na v sedanjem \u010dasu pogosto rabo umetni\u0161ke dokumentacije, ki pa je po mojem mnenju rahlo problemati\u010dna.<\/p> 4.Ploskovno – plasti\u010dni efekt<\/strong><\/p> Ploskovni princip v tem primeru dolo\u010da relacije vzporedne s tlemi, hkrati pa razkriva tudi sam prazen prostor, ki se tvori z vzpostavitvijo plasi\u010dnega efekta. Pri postavitvi dela v prostor pa le to lahko funkcionira kot objekt, ki je prepusten tudi za svetlobo, ki prihaja iz okolice. Plasti\u010den efekt pa dolo\u010dajo strukture \u2013petrijevke in pa podolgovate palice, ki tvorijo ogrodje \u0161katel, ki vstopajo v prostor in ga tako formirajo. Z vstopom v prostor proti gledalcu nekako asociirajo na rast, saj niso vzporedne s podlago; vendar pa je raznolikost na tem nivoju precej enovita; kar napeljuje na samo manipulacijo \u017eivljenja v laboratoriju.<\/p> 5. Odnos svetlo – temno<\/strong><\/p> Ta princip je bil nakazan \u017ee v sami konceptualni predstavitvi dela in v prej\u0161njih to\u010dkah. Mogo\u010de bi omenili \u0161e svetlobo, ki se pojavlja zaradi gelana-prozoren hranilni gel vne\u0161en v petrijevke, ki slu\u017ei kot podlaga za rast. Ta svetloba je motna, na robu kjer se je nalivanje gela kon\u010dalo, pa pride do lomljenja svetlobe. Temu lahko vzporejamo svetlobo, ki prihaja iz zunanjega prostora in pa le\u010de v velikosti petrjievk, ki so name\u0161\u010dene na nekatere zunanje dele petrijevk. \u010ce si v poziciji opazovalca drugega gledalca, ki je vstopil v \u0161katlo, potem se kontrast svetlo temno javlja tudi na tej podlagi, saj znotraj semi-transparentne strukture \u010dlove\u0161ka figura deluje bolj te\u017eko, prizemljeno in temneje v primerjavi z nosilcem v katerega je vstopila<\/p> 6. Fraktalne strukture<\/strong><\/p> V tem delu gre za pojavljanje fraktalnih struktur; \u010de kot fraktalne strukture jemljemo skupine to\u010dkovnih elementov, ki smo jih skupaj zdru\u017eevali po \u010dasu. Zavedati pa se moramo, da je \u0161lo pri tem za spremljanje kontinuranega procesa rasti in da je dolo\u010devanje mesta oziroma tedna v katerem se je dolo\u010dena bakterija pojavila umetno in je znotraj enega tedna; razmaki med skupinami bolj nakazujejo na\u010din kako znanost interpretira realnost; ta interpretacija pa je potem prene\u0161ena v prostor. Ponavljanje se pojavlja v dveh ve\u010djih lo\u010denih skupinah petrijevk, ki so dolo\u010dene s tem na katerem goji\u0161\u010du so zrastle; ena zavzema zgornji levi kot formata, druga pa zgornji desni kot; nekako na hitro dobimo vtis, da gre za podoben na\u010din gledanja, \u010deprav so skupki znotraj teh dveh skupin \u0161tevilsko in v razporeditvi druga\u010dni; ker pa se ponavljajo in spajajo na enak na\u010din po principu podobnosti dojemamo likovno delo kot celoto.<\/p> 7. Odnos \u010drta-ploskev – barva – ton<\/strong><\/p> Tukaj gre bolj za tem da se spra\u0161ujemo o tem kak\u0161en je odnos med \u0161katlo, ki ozna\u010duje dolo\u010deno \u010dasovno obdobje, ki j na grafu reprezentirano kot to\u010dka z dolo\u010deno napako in obliko epic, ki nekatere od teh lukenj zapolnjujejo. Pri tem je po mojem mnenju klju\u010dna tehnika oziroma na\u010din kako sem luknje naredila. Z uporabo razli\u010dnih velikosti folij okrog petrijevk delno naka\u017ee\u0161 variacijo pri ume\u0161\u010danju tega bakterijskega seva v \u010das, saj ni ume\u0161\u010den to\u010dno ampak le v dolo\u010deno \u010dasovno obdobje, kar nakazuje neko variacijo.Z uporabo ravnih pravilnih linij in selotejpa z steklenimi vlakni sem hotela nakazati objektivnost obravnave ozna\u010ditve vizualnih podatkov v polju znanosti. Prav tako uporabljena petrijevka deluje neosebno, hladno in pravilno, kar prispeva k temu ob\u010dutku \u0161e prispeva. Temu trdemu redu in uniformnosti dobljeni s temi sredstvi stoji nasproti vsebina petrijevk; gel daje vtis mehkobe in lomi svetlobo; prav tako bakterije izrasle v teh epicah ta ob\u010dutek razbijajo. Stati\u010dno dejstvo dobi svoj protipol. <\/p> 8. Kristalini\u010dnost<\/strong><\/p> Prenos reda s podro\u010dja znanosti po mojem mnenju v tem delu \u0161e prispeva k ustvarjanju reda; vendar rahla nepravilnost in nepopolno polnjenje polja v izbranem trenutku \u010dasa daje vtis rahle nepravilnosti. Red, ki je vzpostavljen ni red map, statisti\u010dnih analiz, ra\u010dunalni\u0161kih uvr\u0161\u010danj,…Kaos je v to delo vne\u0161en zavestno, vendar se prilagaja \u017ee vnaprej danemu redu; saj je glede na na\u010din dela in tega kar dolo\u010da pogled bil red prej; kaos pa je nastopil znotraj tega reda in ne znotraj celote. Gre za razli\u010dne stopnje oddaljenosti od realnosti. Kaos je bil vne\u0161en z namenom, ki naj bi sovpadal z vsebinsko intenco dela; nakazoval pa naj bi na smrt.<\/p> 9. Razpon med tenko\u010dutnostjo in grobostjo<\/strong><\/p> Tukaj bogastva razlik med razli\u010dnimi likovnimi elementi ni. Nekako je to umestno glede na samo namero dela, vendar pa se s tem nekako odpovem posegu v snov, ki bi mi bil omogo\u010den, \u010de si nebi za izhodi\u0161\u010de izbrala \u017ee danih podatkov.<\/p> 10. Elegantno \u2013 okorno<\/strong><\/p> V tem delu gre bolj za ob\u010dutek trdo; pravilno in organsko mehko, ki pa ni dobljen s potezo risala ali \u010dopi\u010da, ampak z uporabo gela na tem gelu pa gre za vnos .<\/p> 11. Nasi\u010deno-redko-prazno<\/strong><\/p> V delu se pojavljata dva centra nasi\u010denosti; zgornji ve\u010dji \u0161katli in spodnje \u0161tiri manj\u0161e; hkrati sta pa to tudi centra, kjer se pojavlja praznina oziroma prehodnost pogleda v zunanji prostor. Znotraj teh dveh centrov, ki po mojem mnenju delujeta s stali\u0161\u010da informacije nasi\u010deno so dokaj pravilno razporejene petrijevke z gelom.<\/p> 12. Centralna in periferna kompozicija<\/strong><\/p> Delo deluje s stali\u0161\u010da zaznave perspktivi\u010dno, saj je izmerjen \u010das prene\u0161en v prostorske koordinate in v \u010dasu prej izrasle bakterije so v prostoru bolj spredaj, dokler se gledalec ne sprehodi po prostoru.: <\/p> 13. Veliko \u2013 malo ( tudi format)<\/strong><\/p> Spekter diferenciranih velikosti je v tem primeru kar velik saj gre za zdru\u017eevanje v sklope \u0161katel, kiso razli\u010dnih velikosti. Razlog za izbiro velikosti je v na\u010dinu gledanja, ki ga uporablja znanost; saj uporablja binarno logiko ozna\u010devanja. Tega sem se \u017eelela dr\u017eati, saj je to delno tudi komentar. To logiko pa \u017eelim po eni strani dopolnjevati, po drugi strani pa ru\u0161iti, vendar tako, da ji ne odvzamem njenih karakteristik. <\/p> 14. Oglato, geometri\u010dno, trdo – ovalno, organsko, mehko<\/strong><\/p> Oglat, geometri\u010den in trd princip v oblikovalnih zna\u010dilnostih najdemo \u017ee v samem formatu; \u017ee sama podlaga je trda, saj ne gre za slikarsko platno. Geometri\u010dna je vsaj na obeh koncih diagonal razporeditev kro\u017enih elementov, ki pa se potem zaradi narave prene\u0161enega procesa razgradi tako, da se ta princip razkroji z vstopom gledalca v delo. Podobno je pri petrijevkah, saj gre za industrijsko izdelan uporaben predmet; ki deluje trdo zaradi materiala in izdelave, po drugi strani pa je kro\u017ene oblike. Vanje pa je vne\u0161en \u0161e hranilni gel, ki je po ob\u010dutku nepravilen in sluzast; v tem primeru se prilagaja tej obliki. K mehkobi in razbijanju tega principa pripomorejo \u0161e bakterije, ki so ponovno zrasle v gelu.<\/p> 15. Stati\u010dno – togo – dinami\u010dno – nemirno.<\/strong><\/p> Pravilne in enakomerno ponavlajo\u010de razdalje in enaka velikost kro\u017enih elementov ustvarjajo ob\u010dutek stati\u010dnosti, prav tako sam format. Nasproti temu nastopa sam material, ki je transparenten formata,in rahlo razbija to ob\u010dutenje stati\u010dnosti.. Sam proces, ki poteka v samih ptrijevkah prav tako prispeva k ob\u010dutju dinamike, saj ni kontroliran, spremljan in ovrednoten.<\/p> 16. Vertikalno-horizontalno<\/strong><\/p> Sam format dolo\u010data dve horizontali ( zgornja je dalj\u0161a)in ena pravilna vertikala. Druga stranica formata je rahlo pod kotom in prispeva k temu da je format zgoraj \u0161ir\u0161i. To vertikalo nadome\u0161\u010da navidezna vertikala, ki nastaja ob robu in je dolo\u010dena z razporejanjem izvrtanih lukenj v formatu. Prav tako k ob\u010dutju prispevajo navidezne vertikale in horizontale nastale z razporeditvijo samih kro\u017enih elementov v format.<\/p> 17. Pozitivni in negativni prostor<\/strong><\/p> Tukaj se pozitivni prostor pojavlja s tem da ga dolo\u010dajo petrijevke skonstriurane v pravokotnik, ki so postavljene na prej dolo\u010dene pozicije. Pri negativnem prostoru je malo problemati\u010dno, saj lahko jemljemo kot negativni prostor samo notranjost nosilca. Po drugi strani pa se z vrtanjem v format ustvarja \u0161e en negativni prostor-glede na format in glede na petrijevke (je najbolj zadaj), s stali\u0161\u010da barvne zaznave pa ne, saj skozi luknje prodira svetloba in ga tako ne ob\u010dutimo kot negativni prostor. Po mojem mnenju se to lepo sklada tudi s samo tematiko \u017eivljenja in smrti, ki sem jo \u017eelela izraziti, saj se na tem nivoju pojavi tudi to protislovje.<\/p> 18. Grafi\u010dno- slikarsko<\/strong><\/p> 19. Ekspresivno, emotivno-racionalno premi\u0161ljeno<\/strong><\/p> V delu po mojem je po mojem mnenju bolj malo ekspresije ali skoraj ni\u010d, saj sama izbira materialov ne dopu\u0161\u010dajo mehkih posegov v snov, prav tako ne \u017ee izveden in prene\u0161en red.<\/p> 20. Hitro in po\u010dasno kreiranje likovnega dela<\/strong><\/p> Delo je nastajalo kar nekaj \u010dasa; \u0161e posebej \u010de \u0161tejem vanj tudi celoten postopek izvedbe procesa v laboratoriju, ki je trajal – (seveda je to samo del procesa) tri mesece. Delo pa je nastalo skoraj eno leto po koncu tega procesa – obi\u010dajno rabim nekaj \u010dasa, da stvari predelam; lahko se k njim spet vra\u010dam. Poleg tega je bilo najbolj zahtevno samo plastificiranje oblepljanje in \u0161ivanje petrijevk; ki jih je okrog 400.<\/p> 21. \u010cisto izpovedno – kalkulativno<\/strong><\/p> Sam o sebi o tem te\u017eko pi\u0161e\u0161, saj ti je del pogleda nase zakrit. Zaradi razli\u010dnih podro\u010dij, ki jih spoznavam hkrati pa si jih \u017eelim tudi povezovati in to jemljem precej osebno, saj me po svoje razcep med tema dvema disciplinama moti, po drugi strani pa ima\u0161 vsaj nekaj mo\u017enosti da vidi\u0161 omejitve tako ene kot druge discipline.<\/p> Po drugi strani pa \u017eelim reflektirati tudi samo sebe; saj v znanosti recimo ni prostora za subjektivno zaznavanje, po drugi strani pa mi je moja racionalnost na podro\u010dju umetnosti kdaj pa kdaj tudi ovira.<\/p> 22. Izvirnost, originalnost<\/strong>,..<\/p> Tukaj te\u017eko kaj napi\u0161em, saj je ta to\u010dka s stali\u0161\u010da tradicionalnega gledanja rahlo problemati\u010dna. \u017de pri ustvarjanju samega dla je bilo nekaj komentrajev, da gre le za prenos podatkov. Hkrati je pa kakr\u0161nokoli sprejemanje informacije prenos podatkov, le da je bil tu vmesnik za prenos podatkov izbran proces in pa gel na katerem so se bakterije pojavile. Se pa strinjam, da je delo problemati\u010dno s stali\u0161\u010da avtorstva. Bolj problemati\u010dno bi se mi zdelo, \u010de bi vzela znanstveno delo nekoga drugega; vendar bi pa tudi to odprlo zanimive probleme. Ne \u017eelim le prena\u0161ati podatkov, ampak problematizirati pogled na svet. Po drugi strani se mi zdi tak prenos upravi\u010den, saj gre za del stvarnosti, ki nam s \u010duti ni neposredno dostopen; hkrati pa \u017eivimo v svetu, kjer je skoraj vse posredovano.<\/p> 23. Ritem<\/strong><\/p> Ritem se vzpostavlja s pravilnim ponavljanjem kro\u017enih elementov in pa mre\u017ee, ki se vzpostavlja z postavljanjem petrijevk ena ob drugo.<\/p> 24. Proporc ali sorazmerje<\/strong><\/p> Sorazmerje zlatega reza se pojavlja tako v zgornjem kot v spodnjem delu formata-\u010de kot format vzamemo celoten razstavni prostor. Po drugi strani je pa vpra\u0161anje kaj je format, ko se gledalec ule\u017ee v delo. V zgornjem delu je del, kjer je polovica lukenj v zlatem rezu z delom kjer je druga polovica lukenj. 1\/3 zgornjega dela formata proti 2\/3 zgornjega dela formata. \u0160tevilsko razmerje pa je pribli\u017eno obrnjeno. Prav tako je zlati rez med delom do kamor sega zgornje \u0161tevilo lukenj in preostankom spodnjega dela formata.<\/p> 25. Te\u017ea in ravnote\u017eje<\/strong><\/p> Najve\u010dja te\u017ea je po \u0161tevilu likovnih elementov v zgornjem delu formata; saj gre za dve ve\u010dji \u0161katli, napram \u0161tirim manj\u0161im, kar nakzuje, na ve\u010dje dogajanje v prvem planu prostora. Hkrati pa je onemogo\u010den vstop v manj\u0161e \u0161katle (zaradi velikosti), kar delno zmanj\u0161uje pomen manj\u0161ih elementov. Hkrati pa pu\u0161\u010da povdarek na tem, da kljub centralni poziciji, ki jo gledalec zavzame v osrednjih dveh \u0161katlah kamor lahko vstopa, obstaja \u0161e proces, ki je neodvisen od njegovega gledanja in vanj ne more vstopiti.<\/p> 26. Pastozno – lazurno<\/strong><\/p> Prav teh dveh principov v delu ni saj ne gre za barvno obdelavo povr\u0161ine s \u010dopi\u010dem. Bolj se princip zemeljskega in zra\u010dnega principa pojavlja glede na prozoren gel in prozorne petrijevke,prozorno membrano nasproti semitransparentnemu gelu.<\/p> 27. Prostorski plani<\/strong><\/p> Prostorski plani je tvorjen na na\u010din zmanj\u0161evanja velikosti \u0161katel, ve\u010dje \u0161katle do\u017eivljamo kot bli\u017enje, hkrati se pa ta ob\u010dutek podvoji, saj so dejansko ve\u010dje \u0161katle prekrivajo manj\u0161e \u0161katle-seveda je to odvisno s kater to\u010dke gledalec gleda celotno kompozicijo.<\/p> 28. Odprta in zaprta kompozicija<\/strong><\/p> Gre za dve odprti kompoziciji, saj se prostor uveljavlja med likovnimi elementi in pa znotraj likovnega elementa. <\/p> 29. Valer<\/strong><\/p> Gre za obdelavo povr\u0161ine, ki ustvarja popolnoma prosojno do delno transparentno opno, ki lomi pogled. Temu stoji nasproti gel v petrijevkah, ki svetlobo rahlo lomi in \u010drte iz \u0161teklenih vlaken, ki ustvarjajo ob\u010dutek konstrukcije in mre\u017ee. <\/p> 30. Likovni elementi in likovna izrazila<\/strong><\/p> Uporavljeni so likovni elementi krog, \u010drta ( navidezna), ploskev, telo, smer, svetloba in tema.<\/p> 31. Tekstura<\/strong><\/p> Pri teksturi ne gre za prav veliko variacij, saj gre za umetne materiale; po drugi strani pa gre za mehek material znotraj epic z nepravilno teksturo.<\/p> <\/p> 32. \u0160tevilo vizualnih podatkov<\/strong><\/p> \u0160tevilo vizualnih podatkov bi lahko omejili na 6, \u010de bi upo\u0161tevali samo zaklju\u010dene celote-pavokotnike ali kvadrate, vendar pa znotraj teh zaradi na\u010dina konstrukcije in \u0161tevila uporabljenih sevov ta \u0161tevil\u010dnost vizualnih podatkov naraste.<\/p> 33. Elegantnost in dovr\u0161enost detajlov<\/strong><\/p> Dovr\u0161enost detajlov je bila pri tem delu precej odvisna od tehni\u010dne zmo\u017enosti postavljanja in konstrukcije dela.<\/p> 34. Plo\u0161\u010dina<\/strong><\/p> Razlike v plo\u0161\u010dini se pojavljajo v sami velikosti postavljenih pravokotnikov, njihova velikost pa je dolo\u010dena z \u0161tevilom bakterij, ki so uspele zrasti na goji\u0161\u010du.<\/p> 35. Kompleksnost pripovedi<\/strong><\/p> Kompleksnost pripovedi je po mojem mnenju s stali\u0161\u010da formata omejena z znanstvenim gledanjem, saj znanost izbere eno spremenljvko od katere je odvisna celota in drugo, ki je fiksna. To onemogo\u010da videnje celote, omogo\u010di pa dolo\u010ditev in \u0161tevilsko ovrednotenje dela celote. Glede na ta del se potem vrednoti celota sama. V to sem sku\u0161ala vna\u0161ati druge vsebine, ki so povezane z odnosom \u017eivljenje, smrt, dokument, objekt in proces.<\/p> 36. Na\u010din urejanja okolice dominantnih in nedominantnih objektov<\/strong><\/p> Kot osnovni objekt bi tukaj lahko postavili petrijevko v PVC foliji, njihov polo\u017eaj v prostoru je dolo\u010den z prej izmerjenimi podatki, ki naj bi se jim ti sevi sedaj prilagajali, hkrati pa z na\u010dinom postavitve to prilagajanje razbijm, saj kot gledalec lahko vstopim med ozna\u010denca in ozna\u010devalca.<\/p> 37. Skladnost likovnega dela z namenom likovne naloge<\/strong><\/p> Se sklada.<\/p> 38. Na\u010drtovano in improvizirano likovne delo<\/strong><\/p> Delo je bilo v neki meri na\u010drtovano; do nekaterih zaklju\u010dkov in posegov pa sem prihajala postopoma in v\u010dasih tudi naklju\u010dno.<\/p> 39. Usklajenost oblike formata s temo<\/strong><\/p> Ponavadi uporabljam vertikalne formate. Menim da sem tudi z izbiro formata \u017eelela pripomo\u010di k ob\u010dutju nedolo\u010denosti. Na zadnji sliki polo\u017eaj gledalca daje rahel ob\u010dutek obrnjene perspektive.<\/p> 40. Harmoni\u010dnost sestavnih delov med seboj do celote in do duhovne vsebine likovnega dela<\/strong><\/p> Harmoni\u010dnost bi tukaj lahko iskali v tem, da kljub povdarku na konstrukciji in razgradnji, ki prevladujeta v tem delu delo vseeno sku\u0161a iskati zavedanje neke celote, vendar ta celota vsebuje tudi nedolo\u010denost, znanstveno dejstvo ima zadaj na\u010din nastanka, kako nekaj prika\u017eemo. Hkrati pa iskati povezavo biti\/\u017eiv in biti mrtvev v eni to\u010dki.<\/p> 41. Pozitivni nevtralni ter pesimisti\u010dni energetski naboj<\/strong><\/p> Te\u017eko kaj napi\u0161em, \u010deprav, se mi zdi da sem sku\u0161ala v trdnih zemeljskih izmerljivih stvareh (podatki) iskati nedolo\u010denost v tem pomenu, da se znanstveno dejstvo ne dojema kot enozna\u010dno ampak kot vrjetnost, da se nekaj pojavi v \u017eivljenju. S tega stai\u0161\u010da bi delu lahko pripisali pozitivni naboj. <\/p> 42. \u010cistost in umazanost likovnega dela<\/strong><\/p> Nekaj sem \u017ee zgoraj omenila. Umazanost likovnega dela bi v tem primeru pripomogla k ob\u010dutju ve\u010djega nereda, ki pa v znanosti ni tako za\u017eelen. Po drugi pa so uporabljene bakterije, ki jih obi\u010dajno ljudje povezujemo z umazanijo.<\/p> 43. Risanje in slikanje po modelu<\/strong><\/p> Nekako se v tem delu me\u0161ata izdelava po modelu, saj lahko \u0161tevil\u010dne podatke jemljemo kot model,. Model je v tem primeru rastna krivulja bakterij v \u010dasu na dveh razli\u010dnih goji\u0161\u010dih, po drugi strani pa je njihova obdelava precej odvisna od mene.<\/p> 44. \u010cas in gibanje<\/strong><\/p> \u010cas je v likovno delo vpeljan tako, da je upo\u0161tevan v prostoru: Osi grafa na katerih se je prej pojavljal kot merska spremenljivka pa so umaknjene. \u010cas ki je preveden v prostor je bil prej diskontinuiran, sedaj pa se v delu pojavlja kot kontinuiran proces rasti, vendar znotraj posamezne petrijevke, ta pa znotraj posamezne \u0161katle\/krste.<\/p> <\/p> Projekt Ra\u010dji dvor – Koncept (v nastajanju)<\/p> <\/p> Ra\u010dji dvor 2025<\/p> OPIS PROJEKTA Z OPREDELITVIJO KONCEPTA IN CILJEV<\/p> Projekt se navezuje na obnovo in revitalizacijo Ra\u010djega dvora.<\/p> V postavitvi bo uporabljenih ve\u010d materialov. V vidoprojekciji\/mappingu na fasado bo uporabljena arhitekturna zgodovina dvorca, ki bo vizualno predstavljena kot shematizirane in ilustrirane risbe v ilustratorju, vmes pa bodo inserti rasti, narave, \u017eivali in biotske raznovrstnosti. Biotska raznovrstnost govori o tem koliko vrst je v dolo\u010denem habitatu in opisuje kako so povezane med sabo in kaj po\u010dnejo. Pomeni nekako povezavo organizma z njegovim okoljem. Tukaj je krajina spremenjena in naseljena in vrste so se prilagodile na stavbne in kulturne elemente. Povezovala se bosta trdno stati\u010dno z naravnim in dinami\u010dnim, preteklost s prihodnostjo. Za videoprojekcijo bodo narejeni skeni in mapiranja arhitekturnih na\u010drtov in zgodovine in grafi\u010dno stilizirani, vmes bodo inserti biodiverzitete, ki o\u017eivljajo to arhitekturo (dvo\u017eivke, plazilci, \u010debele, opra\u0161evalci, netopirji). Ti bodo predstavljeni z znanstveno ilustracijo, ki bo vklju\u010dena v arhitekturo in arhitekturne detajle \u2013 kot mo\u017enost razviti majhna zato\u010di\u0161\u010da za \u017eivali znotraj dvorca. Video bo zvo\u010dno opremljen delno z zvoki iz okolice in delno z zvoki \u017eivali, ki bodo ali \u017ee naseljujejo dvorec. Video bo sestavljen iz posameznih grafik, znanstvene ilustracije, mapiranja kartografije in favne, in delno posnetkov dvorca, ki mu bodo vizualno dodane \u017eivali, umetnost in arhitekturni elementi. Projiciiran bo na samo zgradbo dvorca kot videomapping (3d tehnika).<\/p> V kiparskem delu bodo izdelana bivali\u0161\u010da iz porcelana, ki bodo asociirala ali imela vizualne elemente oken, vrat, portala iz dvorca (3d print porcelana, ro\u010dna izdelava). Za \u017eabe in dvo\u017eivke bodo izdelani porcelanasti ribniki vi\u0161ine cca 10 cm, premera 50 cm in debeline cca 1 cm.<\/p> Ribniki bodo ro\u010dno izdelani in nepropustni za vodo. Za zgornji del ribnika bo izdelan pokrov, ki bo pokrival nekje 75 % ribnika z namenom za\u0161\u010dite in opazovanja. Izdelan bo s pomo\u010djo kalupa kamor bom nalo\u017eila kose stekla, ki se potem zatalijo po obliki, vanj bodo vgravirani motivi \u017eab, mresta in del arhitekture z vizualno komaj opazno belo barvo in samo na robovih.<\/p> Za netopirje bodo izdelane netopirnice iz porcelana z vgradnjo nekaj zna\u010dilnih arhitekturnih 1elementov iz Ra\u010djega dvora. Netopirnice se potem obesi po stavbi \u2013 prilagojene bodo obliki dvorca in se bodo vklapljale v arhitekturo (porcelan je trpe\u017een iz vzdr\u017een material, ki je ko je \u017egan nepropusten za vodo). Prav tako s svojo belino sovpada z arhitekturnimi elementi fasade, tako, da vizualno dopolni fasado.<\/p> Prav tako bodo izdelani prebivali\u0161\u010da za \u010debele (divje) in pitniki za \u010debele (3d print).<\/p> Prebivali\u0161\u010da bodo prav tako izdelana iz porcelana (ro\u010dna izdelava + kalup), vanje pa bodo potem vnesena rastlinska stebla kamor se lahko naselijo divje \u010debele.<\/p> Z izdelavo teh bivali\u0161\u010d \u017eelim povezati dejansko arhitekturo in nadgraditi dvorec z estetskimi elementi, ki slu\u017eijo kot bivali\u0161\u010da za biolo\u0161ke vrste.<\/p> Cilj projekta je o\u017eiviti dvorec vizualno in ga nadgraditi s porcelanastimi elementi, ki omogo\u010dajo sobivanje lokalne biodiverzitete znotraj same arhitekture. Namen je, da so vizualno iz\u010di\u0161\u010deni, se vklapljajo v arhitekturo in da tam vsaj nekaj \u010dasa ostanejo, zato taka izbira materiala.<\/p> V te porcelanaste hi\u0161ice bi vizualno vnesla dolo\u010dene arhitekturne posebnosti, ki so me pritegnile (bela klasicisti\u010dna okna, portal vrat, oken, etc). Porcelan bi delno vlivala, delno ro\u010dno oblikovala, delno pa bi uporabila tehniko 3D printanja, \u010de bo to potrebno.<\/p> V okolici dvorca \u2013 v prostor kjer je namenjen zasaditvi je namen zasaditi 12 trt, ki bodo obdana s steklenimi obro\u010di, ki simbolizirajo vinorodno tradicijo. Kot neke vrste projekcija v prihodnost, ko je trta \u017ee pretvorjena v vino in grozdje obrano, vmes pa slu\u017ei kot vizualni element, ki \u0161\u010diti, hkrati pa simbolizira \u010distost, preto\u010dnost, vodo in zrak in svetlobo. Kro\u017eni elementi bodo izdelani iz stekla s pomo\u010djo tehnike izgubljenega voska, \u0161iroki cca. 50 cm, debeli 5 cm in visoki cca 25 cm. Steklene kiparske skulpture bodo narejene iz prosojnega stekla. Steklo kot material, kot posoda za pitje, kot vizualni element, ki \u0161\u010diti rastlino hkrati pa \u017ee namiguje na njeno uporabo v prihodnosti. Delno bodo posnemala kro\u017eno obliko kupe ali kozarca. Stekleni elementi povezujejo hkrati tako tla z zrakom in soncem kot virom svetlobe, ki jo hkrati lomi in oja\u010da. Navezujejo se na Vrbanski plato z otokom in oskrbo s pitno vodo. Steklo vsebuje elemente, ki asociirajo tako na svetlobo kot na zrak in vodo (odblesk stekla asociira na kristalno \u010disto vodo), njegova prosojnost in masivnost daje trti za\u0161\u010dito, hkrati pa dovoljuje soncu in vodi, da tako vizualno kot direktno prideta do trte.<\/p> Steklene skulpture bodo precej masivne. Najprej je namen, da izstopajo in vizualno poudarjajo trto okrog katere so name\u0161\u010dene, drugo pa je, da so kljub krhkosti materiala trajne. Steklo asociira na vinorodnost pokrajine in ponovno revitalizacijo okolice z zasaditvijo trte. Obro\u010d nekako simbolizira kupo ali \u010da\u0161o, kamor je vino preto\u010deno.<\/p> Projekt \u017eeli povezati razli\u010dne materiale, razli\u010dne tehnike, hkrati pa povezuje zgodovino dvora z njegovo o\u017eivitvijo prav preko umetnosti, narave, \u017eivali in hkrati postaja mesto sobivanja tako \u017eivali, ljudi, umetnosti in u\u010denja. Ekologija kot veda preu\u010duje odnos med organizmom in okoljem, kako se med seboj povezujeta, kako sprememba v \u0161tevilu vrst vpliva na okolje in sorodne vrste. Biodiverziteta je pojem, ki opisuje \u0161tevilo vrst v samem habitiatu (to je kraj kjer so vrste naseljene). Lahko se jo opi\u0161e s \u0161tevilskimi parametri. Video bo tako opremljen oceno in izra\u010dunom \u0161tevila vrst in projekcijo kako se bodo te vrste mno\u017eile v prihodnosti (\u0161tetje \u017eivali, ki bivajo v teh habitatih). Tako se predstavi tudi znanstveni model spremljanja vrst v okolju in se ga vizualizira \u2013 vizualizacija podatkov. Za \u0161tetje in oceno \u017eivali obstaja posebna formula izra\u010duna biodiverzitete. Tako lahko ta bivali\u0161\u010da slu\u017eijo tudi u\u010denju in dejanskemu spremljanju \u0161tevila vrst v okolju in oceni ali je cilj s temi bivali\u0161\u010di dose\u017een. Projekt \u017eeli nekako z umetni\u0161kimi elementi nadgraditi \u017ee dano kulturno krajino, za to da se ohranja in pove\u010duje \u0161tevilo ogro\u017eenih vrst (netopirjev, plazilcev, \u010debel, \u017eab,\u2026). Hkrati pa vizualno bogati krajino.<\/p> Porcelanaste bivalne enote delujejo kot kiparski objekt, ki pa ima uporabno funkcijo in je tako nekje vmes med skulpturo, arhitekturo in dejanskim bivali\u0161\u010dem. \u010ce bo potrebno bo porcelan nadgrajen s steklom z namenom delne za\u0161\u010dite oziroma opazovanja \u017eivali pri njihovem bivanju.<\/p> Skulpture so namenjene tudi temu, da slu\u017eijo kot u\u010dni objekt za opazovanje za otroke, \u0161olarje in obiskovalce ne da bi s tem bila motena njihova funkcija bivanja.\u00b7<\/p> 4. Vizualna zasnova projekta z opredelitvijo mikrolokacije, umestitve v prostor in<\/strong><\/p> okvirnimi dimenzijami ter materiali<\/strong><\/p> 1.\u00a0Prilagam skice steklenih obro\u010dev s trtami, zasajeni bi bili med Ra\u010dji dvor in \u010debelarski muzej\/hi\u0161o.<\/p> Dimenzije steklenih obro\u010dev so: premer 50 cm, vi\u0161ina cca 30 cm in debelina cca 5 cm. Spodnji je premera 50 cm, ta bo precej vi\u0161ji.<\/p> Skice hi\u0161ic iz porcelana:<\/p> 1: netopirnice (to\u010dno dimenzijo bi imela, ko bi na lokaciji sami videla kako to\u010dno jih umestiti v arhitekturo.<\/p> Zaenkrat so pribli\u017ene ocenjenjene dimenzije: zadnja stranica 33 cm, sprednja stran pa je trebu\u0161asta in ima spodaj odprtino kamor vzletajo netopirji. Glej skico. Narejena bo iz porcelanastih plo\u0161\u010d, ki bodo povezane med sabo. Narejene bodo po kalupu in potem zlepljene.<\/p> Ribniki \u2013 Izdelava cca. 10 ribnikov iz porcelana kro\u017ene oblike, ki bodo namenjena mrestenj \u017eab in njihovemu zato\u010di\u0161\u010du ob pomanjkanju vode. Del ribnika bo zaradi prepre\u010ditve izsu\u0161evanja pokrit s steklenim pokrovom, ki bo narejen iz stekla. Zanj bom uporabila rezano steklo in vanj vgravirala podobe \u017eab, mresta in delno arhitekturnih elementov. Pokrov bo name\u0161\u010den na zati\u010de znotraj porcelanastega ribnika.<\/p> Pitniki za \u010debele<\/p> Pitniki za \u010debele bodo narejeni s 3D print tehnologijo in sprintani v Roglabu.<\/p> Druga mo\u017enost je ro\u010dna izdelava prototipa in potem izdelava kalupa in vlivanje ostalih. Vi\u0161ina cca. 20 cm, kro\u017ene oblike na sredini najve\u010d 10 cm, s stranskimi odprtinami za vhod \u010debel.<\/p> Panji za divje \u010debele<\/p> Prilagam skice panjev za divje \u010debele. Zadnja stran cca 30 cm. Panji so organske oblike z odprtinami, ki so narejene z luknjalniki. Panji bodo obe\u0161eni v \u010debelarskem muzeju.<\/p> .<\/p> 5. kratek opis izvedbe z opredelitvijo osnovnih tehni\u010dnih zahtev, predvidenih stro\u0161kov<\/strong><\/p> (materiali, tehni\u010dna podpora in obrtniki, drugo) in najve\u010djih izzivov<\/strong><\/p> VIDEOMAPPING\/ILUSTRACIJA \u2013 PROJEKCIJA NA ZID DVORCA<\/p> 1.Najprej bi naredila posnetke dvorca, okolice, \u017eivali, ki jih nameravam prikazati, posnetkov zvokov in \u0161umov. Potem bi temeljito preu\u010dila zgodovino dvorca in vso kartografijo in naredila shematski scenarij kaj od tega bi vklju\u010dila. Vse \u017eivali bi ilustrirala in jih vklju\u010dila kot slike v video. Kartografija, zgodovinski prikazi bi bili spremenjeni in likovno obdelani v ilustratorju z namenom dobiti celovito likovno podobo. Vse vizualne elemente bi potem zmontirala v video s premiere pro in video zvo\u010dno opremila. Na koncu bi si pomagala \u0161e s programom za videomapping, ki bi hkrati obrisal tudi zanimive detalje z dvorca. Video bi se predvajal kot projekcija na steno dvorca.<\/p> <\/p> 2.Izdelava stekelenih obro\u010dev iz stekla<\/p> Obro\u010de bi izdelala sama in jih \u017egala v pe\u010di. Izdelave bi se lotila tako, da bi na plo\u0161\u010do z sredi\u0161\u010dem namestila dolo\u010deno gred, ki za\u010drta krog radija 50 cm, da bi dobila pribli\u017eno enakomeren krog. Potem bi krog zvrtela z gredjo in ga do konca ro\u010dno zmodelirala do vi\u0161ine 30 cm. Ta glinen obro\u010d bi potem oblila z me\u0161anico kremenove moke in gipsa in naredila kalup.<\/p> Potem bi glino previdno odstranila in v izpraznjen prostor nalila vosek. Vo\u0161\u010den model bi naredila iz tr\u0161ega voska, ki je primeren za vlivanje. Ta model bi potem premazala z vazelinom, ogradila z ograjo in prelila z cca 10 \u2013 15 litri modrina \u2013 kav\u010duk za izdelavo kalupov.<\/p> Ko bi imela kalup iz modrina, bi naredila 12 odlitkov iz voska \u2013 kalup se delno prere\u017ee, da se vosek lahko spravi ven, potem se ga pa spet zalepi.<\/p> Teh 12 odlitkov bi potem vsakega posebej spet oblila z kremenovo moko in gipsom in naredila kalupe. Kalup bi postavila v pe\u010d in nad njega nalo\u017eila steklo v lon\u010dke za ro\u017ee. Uporabila bi precej podalj\u0161an program, ki traja cca 10 dni (najdalj\u0161a faza je ohlajanje, zato, da steklo ne popoka).<\/p> Bolj primerna opcija je izdelava 3D printa in izdelava skice v npr. Rhinocerusu ali fusion 360.<\/p>","protected":false},"excerpt":{"rendered":" V znanosti in umetnosti se vedno pojavita dve nasprotji. Po B. Groysu je glavna razlika med umetnostjo in teoreti\u010dno znanostjo v tem, da je znanost \u017eelela narediti podobe realnosti \u010dim bolj jasne in o\u010ditne, da bi lahko na podlagi teh podob presojala resni\u010dnost. Po drugi strani pa je umetnost vzela materialnost, pomanjkanje jasnosti in s […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":0,"menu_order":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"footnotes":""},"class_list":["post-923","page","type-page","status-publish","hentry"],"yoast_head":"\n
Vpra\u0161anje je: kdaj se me\u0161anica stanj dejansko prelevi v to\u010dno dolo\u010deno stanje. \u010ce je ma\u010dka \u0161e \u017eiva, se spomni samo svojega \u017eivega stanja, ne spomni se mo\u017enih stanj, \u010deprav se je v njih nahajala, vsaj teoreti\u010dno je tako, \u010deprav vemo, da je opazovalec pojava lahko samo v enem stanju. Zanimiva vpra\u0161anja so; ali je ma\u010dka del sistem ali je \u017ee opazovalec. Ali ma\u010dka “potrebuje” \u0161e zunanjega opazovalca, ki dolo\u010di njeno stanje z opazovanjem, ali je sama po sebi dovolj, da dolo\u010di stanje sistema?<\/li><\/ol>